SKUPINA ŽOGICE – soba 16

Lani v začetku meseca oktobra smo se poslovili od prijatelja Nika, ki je z mamico, očijem in sestrico Zoyo odpotoval v daljno Avstralijo. Tistega dne, ko smo si pomahali v slovo ne odrasli, ne otroci, ki smo z Nikom preživeli kar nekaj dni in celo let, nismo povsem razumeli, kaj pomeni, če nekdo, ki ga imamo radi odpotuje in se ne vrne že čez teden oz. mesec dni. Minil je namreč teden, mesec, dva, Nik pa se ni vrnil. Kako hvaležni smo bili v tistem času, ko smo spoznali, da obstaja neka čudežna stvar, ki zmore premagovati tisočine kilometrov, ki so nas ločevale – internet. No, resnici na ljubo, pravega stika tudi ta ni mogel nadomestiti, pa vendar smo po tej  poti spoznali, da je Avstralija zelo prijazna in skriva veliko zanimivosti.

Spoznali smo, da smo lahko prepričani, da se ima Nik in njegova družina tam lepo. Videli smo namreč, kako se od blizu srečuje s kenguruji, koalami..., v kratkih rokavih okrašuje božično drevesce, sredi meseca januarja veselo čofota v morju, ki je mimogrede od njegovega novega doma oddaljen le nekaj kilometrov. Pa še nekaj: izvedeli smo, da v Avstraliji živi ljudstvo Aboridžinov, ki so tam živeli še preden so se tja preselili ljudje iz drugih dežel in naselili Avstralijo. Aboridžini imajo posebne telesne zančilnosti in tudi zanimivo kulturo. Pa smo se domislili: kako lepo bi bilo, če bi iz Avstralije k nam pripotoval kakšen Aboridžin in bi mu lahko predstavili lepote in značilnosti naše lepe dežele in našo prijaznost, ki jih prav tako ne manjka.

Pa nismo odšli na letališče in čakali na letalo iz Avstralije iz katerega bi morebiti izstopil kakšen Aboridžin, ampak smo ga ustvarili kar sami, in sicer s pomočjo spretnih rok naših mamic in babic. In tako je prišel med nas možakar črnih las, brkov, brade in polti, z imenom George. Povedal nam je, da bi zelo rad spoznal Slovenijo, saj je veliko lepega že slišal o njej. Nismo mogli skriti ponosa ob tem, saj vemo, da je Slovenija proti Avstraliji majhna in nepomembna, pa vendar zelo lepa  in zanimiva dežela. Tako, ga od tistega dne vsak izmed otrok za teden dni vzame na počitnice k sebi z nahrbtnikom v katerem se skrivajo knjige s slovenskimi ljudskimi pravljicami, igrami in pesmicami, nekaj zgoščenk s slovenskimi ljudskimi pesmicami in knjiga, kjer so opisane poti za izlete po Sloveniji z otroki. Lepo je videti nasmeh in ponos na obrazih otrok, ki lahko en teden gostijo tako zanimivega gosta in čez teden dni z veseljem pripovedujejo kaj so skupaj z Georgeom doživeli in novega spoznali o Sloveniji.

Tako se George še vedno mudi v naši deželi in zdi se, da so mu lepote in prijaznost Slovenije in njenih prebivalcev postale tako pri srcu, da bo tukaj ostal za vedno. To je lepo. Še lepše pa je to, da je v letošnjem oktobru priletelo letalo iz Avstralije iz katerega je stopil Nik s svojo družino. In dočakali smo dan, ko smo se spet srečali. Veselje, ki je privrelo v tistem trenutku iz naših src nas je vzpodbudilo, da smo vsi skpuaj navdušeno zapeli tisto pesmico, ki smo jo

že nekoč tako radi peli skupaj: Ko si srečen. Sestrica Zoya je medtem obiskala skupino želvic, v kateri je nekaj njenih prijateljev in vzgojiteljici Mojca in Nadja, za nekaj časa sta se nam pridružili tudi vzgojiteljici Elena, ki je Nika spremljala 3 leta in Špela, ki je bila eno leto Zoyina vzgojiteljica. Tako smo preživeli dopoldne ob petju, plesu in predvsem sproščeni igri v igralnici in zunaj. Čas je vse prehitro minil in spet je prišel čas slovesa. Nismo mogli skriti žalosti ob tem, ko smo si zrli v oči in peli Mojčino pesem, ko hrepeni po domu, vendar smo zolze raje skrili in Niku, ki bo že februarja postal prvošolček zaželeli srečo ob tem pa tiho upali, da se še kdaj srečamo.

Vzgojiteljici Breda Konjar in Simona Dajnko