SKUPINA ZAJČKI – soba 11

Ni lepšega kot opazovati majhne navihane in razigrane bučke na ponedeljkov mrzel in snežen dan, kako nestrpno in polni pričakovanj pričakujejo v svojem vrtcu prav posebne obiskovalce – svoje dedke in babice.

Bližala se je ura pol deset, ko igra tokrat ni bila pomembna. Na vratih je pričelo zvoniti in glej… Nepopisno veselje, objemi, poljubi in nasmehi. Slika, ki si jo človek lahko predstavlja le, če jo doživi.

Velika množica se je zbrala v naši mali igralnici, v garderobi pa je nestrpnost naraščala.  Če smo jih v preteklem šolskem letu presenetili z mojstrovinami čaranja, smo jih tokrat popeljali v čas, ko so bili tudi sami tako majhni in polni navihanih idej. Preko ljudske pesmi kot so Čuk se je oženil, Jaz pa grem na zeleno travco, Jaz pa pojdem na Gorenjsko, šaljivk: En kovač, Eci - peci in navihank, ter na koncu tudi s preprostimi ljudskimi plesi, npr. s Polko, Štajerišom, Ples z metlo, Ob bistrem potočku, Abrahama gredo... in še marsikaj, smo pokazali kaj vse že zmorejo naše glave in noge. Majhni pastirčki, ki so pasli ovčke na pašnikih in tudi zaspali, so se  zbadljivo pomerili med seboj in ko je bila ura za spanje uganjali razne norčije ter se igrali Kovtre šivat, Meso vagat itd…, medtem ko so se starejši v hiši merili v moči s petelinjimi boji.

Da se časi spreminjajo zagotovo vemo vsi, da je premalo časa za druženje in zabavo, da se vsak znajde po svoje in je računalnik prej kot vse drugo na prvem mestu, so nam dedki in babice kot vsako leto do sedaj, ponovno pokazali             in izkazali, kako veseli so in kako žari njihov pogled na vnuke in vnukinje. Napakice, ki se prikradejo vmes, so neopazne, otroška razposajenost jih nasmeji in ko jim njihov vnuk na koncu podari še poljub in skromno darilce, v srcu začutiš le toplino in veselje.

Takrat se zavemo kako pomembno je stopati iz generacije v generacijo z roko v roki.

Dedek in babica sta prva, ki takoj za očkom in mamico poznata rešitve, potolažita žalost, obrišeta solze in pozdravita rano; sta prva ki nas crkljata in razvajata ter prva in edina, ki sta le moja!

Zares so dedki in babice tisti, ko se jim čas, ko opazujejo odraščati svoje vnuke in vnukinje zdi neprecenljiv.

Hvala vsem, ki ste se in da ste se odzvali v tako velikem številu in nas razveselili s svojim nasmehom, spodbudno in toplo besedo. Tradicija bo ostala in živela še naprej…

Vzgojiteljici Andreja Ropotar Jagodic in Mateja Kališnik