SKUPINA ŽOGICE – soba 16

Otroci iz sobe žogic smo letošnje šolsko leto začeli skupaj s Kekcem, to je tisitm fantom, ki premore vse tiste vrline, ki jih želimo imeti tudi sami. Da pa smo lahko zares dobro spoznali Kekca, smo morali po malem raziskati tudi okolje, v katerem je zrastel - gore.

Tako je bilo vse, kar smo v mesecu septembru počeli povezano z gorami in Kekcem. Ob obisku kjnižnice smo si izposodili knjige o Kekcu in gorah in jih ves mesec po malem ogledovali in brali. Fotografije o lepotah gora in cvetlicah, ki uspevajo visoko v hribih smo si ogledali tudi preko računalnika, na platnu. Lepe fotografije gora smo našli tudi na različnih koledarjih in iz njih izdelovali puzzle, sami pa smo se lotili tudi izdelovanja markacij, ki smo jih uporabili pri iskanju poti do igrišča na katerega smo se nekga dne podali.

Seznanili smo se tudi s planinsko opremo in že naslednji dan smo se opremljeni, kot se spodobi podali na Šumberk in tam raziskovali gozdno učno pot in med drugim srečali tudi drevo, v katerem menda prebiva škrat, vendar ga na žalost nismo videli – morda tudi zato, ker smo bili malce preglasni.

Dnevi so ob tako zanimivem dogajanju hitro minevali in kaj kmalu je prišel tisti srečni petek,

23. spetembra, ko smo se podali v tiste planine, v katerih še danes prebiva Kekec.

Že sama vožnja z avtobusom je bila za nas nekaj posebnega, verjetno tudi zato, ker smo jo skoraj ves čas krajšali s petjem in potem, ko smo lepo, kot smo najbolj znali zapeli pesmico o soncu uspešno pregnali celo dež in oblake, ki so nam grozili. In že smo bili v Kekčevi deželi.

Tam nas je sprejel prijazen  možak g. Franci, v istem trenutku pa smo se že soočili z našim prvim izzivom, namreč morali smo se vkrcati na avtobus, na katerem nas je prav vse spominjalo na Bedanca, vendar pogumni kot smo, smo že naslednji hip pogumno sedeli na avtobusu in se peljali nasproti novim izzivom. Tako je deček Nik brez kančka strahu pred Bedancem rešil iz kletke Mojco, kamor jo je bil zaprl Bedanec, ker tako rad posluša njeno petje.

Vesela, da je spet na svobodi nas je nato pospremila naprej skozi gozd in kmalu smo zaslišali Bedančevo lomastenje... No, sicer ne moremo tajiti, da nas je v tistem trenutku skoraj premagal strah – le koga ne bi, pa vendar smo se že takoj v naslednjem domislili rešitve – začeli smo glasno skovikati, kot nas je naučil Kekec in... Bedanec jo je ucvrl čez drn in strn in ga tisti dan nismo več niti videli niti slišali.

Kmalu smo prispeli do prebivališča Brinclja, ki nam je razložil, kako neusmiljen zna biti Bedanec celo do živali in nam je dovolil, da se je lahko vsakdo zadričal po dričalnici, ki je speljana skozi njegovo leseno bivališče.

Kekec pa se je izkazal za prav tako pogumnega in veselega fanta, kot smo si ga mogli predstavljati preden smo ga zares spoznali. Pokazal nam je svojo bajto, v kateri med drugim hrani tudi Bedančev škorenj, da pa je tudi norčav pa je pokazal s tem, ko je otroke kar skozi dimnik izpustil na prostost. Pokazal nam je tudi svojo čredo ovc in nas popeljal do doma tete Pehte, s katero je v teh letih postal dober prijatelj.

Pehta nam je postregla s slastnim čajem in kruhom s korajžo, ogledali smo si njen dom, ki je ves obdan z različnimi rožami, ki jih nabira tod okoli in iz njih pripravlja vse mogoče, kar bi moglo ugnati kakšno bolezen, še vedno je namreč prepričana, da zoper vsako bolezen raste rožica na svetu. Izkazala se je prav zares za zelo prijazno gospo, malo se je razjezila na Kekca le tedaj, ko se je iz nje ponorčeval s pesmico. Kmalu smo se morali od Kekca in Pehte posloviti in po ponovni vožnji z Bedančevim avtobusom, smo se poslovili še od g. Francija, ki nas je ves dan prijazno spremljal, se vkrcali na avtobus in prepričani, da je celo Bedanca moč ugnati, smo se brezskrbno prepustili varni vožnji voznika in skoraj vsi z nasmeškom na ustnicah zaspali.

To, kar smo lepega doživeli pa smo še v naslednjih dneh podoživljali ob ustvarjanju junakov, ki smo jih srečali v Kekčevi deželi iz filca, Kekčevih klobukov in za konec smo se še enkrat podali na Šumberk, tokrat pa kot pravi Kekci, saj smo na samem začetku poti poiskali vsak svojo palico, ki nam je bila v oporo pri nadaljni hoji po gozdu, tako smo se lažje veselili vsega lepega, kar nas je obdajalo in še bolj veselo in pogumno kot sicer peli: »Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh, v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh!« Po vsem tem pa si želimo le, da nas Kekčevo veselje in pogum nikoli ne bi zapustila.

 vzgojiteljica Breda Konjar