SKUPINE: ZAJČKI, POLŽKI IN SOVICE – sobe: 11, 13, 18

Slovenske ljudske pesmi so se razvijale iz preprostih ljudskih napevov, ki so se s časom nadgrajevale, spreminjale, oblikovali pa so se na ta način mnogoteri različni napevi. Še izrazitejši pretok pesmi in zgodb pa se je povečal, ko se je začelo tlačanstvo rahljati in so se ljudje začenjali seliti.

Ohranjanje ljudskih običajev, pesmi in plesa smo s pomočjo gospe Angelce in gospoda Jožeta doživeli tudi mi najmlajši v vrtcu na mrzel zimski dan. Pozdrav s harmoniko ni pustil ravnodušne niti strokovne delavke kaj šele otrok. Znane otroške ljudske pesmi: Abrahama gredo, Lisička je prav zvita zver, Marko skače, Čuk se je oženi in tako naprej, so popestrile vmesno razlago in slikovito predstavitev ljudske narodne noše. Ga. Angelca nam je poleg noše gospodinje pokazala tudi nošo za zabavo in ples, pravo gorenjsko nošo, veliko povedala o času, ko je bila sama otrok in za poslastico naučila ples, ki so mu otroci sledili z velikim zanimanjem.

Na koncu je srečanje in predstavitev ljudskih pesmi in plesov prešla v pravo ljudsko vaško veselico, kjer se je pelo in plesalo in kot imamo v navadi, da rečemo: »se je vrtelo in zabavalo staro in mlado.«

Tradicija ohranjanja ljudske glasbe in plesa premalo živi v vrtcih. Razen plesa Ringa raja otroci skorajda ne poznajo iger s katerimi so se igrali njihovi dedki in babice. Zato se nam je zdelo prav in nismo se motile, da to delimo z otroki, ki so sprejeli obisk godca in predice nad pričakovanji.

Hvala zakoncema Jagodic, ki sta nam omogočila pravo veselico in nas popeljala v stare čase, ko je pesem odmevala vse okrog po vasi, ko so se otroški krogi in druženje prepletali z igro in ne z računalnikom in ko so ples in harmonika zaznamovala veselje in srečo v pozne zimske večere.

Vzgojiteljice Andreja Ropotar Jagodic, Mateja Kališnik, Mira Mlakar Korbar, Tanja Zore, Lojzka Resnik in Lidija Gergek